petek, 8. marec 2024 UP OB 8. MARCU – ŽENSKE RAZISKUJEJO ZA ŽENSKE
Univerza na Primorskem (UP) v podatkih o zaposlenih ženskah in študentkah ne sodi v večino značilnih podatkov. Med vsemi skupinami interne javnosti tako prevladujejo ženske, in sicer je med visokošolskimi učiteljicami in sodelavkami ter raziskovalkami 51,9 % odstotkov žensk (261), med podpornimi službami pa 75,2 % (200). Žensk zaposlenih v vodstvenih strukturah je 42,8 %.
Ob približevanju 20. obletnice je prav, da se ozremo nazaj. UP je namreč ne le prva univerza v Sloveniji z žensko rektorico - dr. Lucija Čok, od leta 2003, ki je univerzo vodila od nastanka, temveč ostaja edina slovenska univerza z dvema rektoricama med mandati. Sedanja rektorica, dr. Klavdija Kutnar je vključena tudi v Evropsko združenje rektoric - European Women Rectors Association (EWORA), mednarodno neprofitno združenje, ki promovira vlogo žensk na vodilnih položajih v akademskem svetu in se bori za enakost spolov v visokošolskem prostoru na evropski in mednarodni ravni. Danes tudi štiri od šestih fakultet vodijo dekanje.
Tudi med mlado generacijo je večina ženskega spola, saj je študentk na vseh stopnjah študija 76,80 % in prednjačijo od prve (75,52 %) prek druge (81,85 %) do tretje, to je doktorske stopnje (69,47 %) študija. Tudi med mladimi raziskovalci, ki so se usposabljali v preteklem letu je 59 % raziskovalk. Pomemben poudarek je tudi, da je višji ali izenačen odstotek študentk na fakultetah, ki usposabljajo na naravoslovnih smereh, kjer se še vedno pojavlja stereotip večje primernosti za moške.
Na mednarodni dan žensk in deklet v znanosti smo se osredotočili na projekte, namenjen izboljševanju zdravja in položaja žensk, ob 8. marcu pa smo se obrnili na raziskovalke na UP in njihova področja, ki bodo z napredkom in dognanji pripomogla k izboljšanju različnih področij življenja za ženske. Tako smo jih vprašali o namenih njihovih raziskav in njihovi vlogi v raziskovanju.
VABLJENI K BRANJU INTERVJUJEV:
ASIST. NINA KROHNE, MSC, Mlada raziskovalka (psihologija) (UP Inštitut Andrej Marušič)
V intervjuju spregovori o doktoratu v zaključevanju "Samomorilno vedenje žensk: vloga intimnopartnerskega nasilja in rezilientnoati do samomorilnosti" v katerem se ukvarja z javnozdravstvenima problematikama – samomorilnim vedenjem žensk in intimnopartnerskim nasiljem.
Kako vaše delo/projekt pripomore k reševanju težav, ki so bolj specifične za ženske, njihov položaj ali druga vprašanja?
V svoji nalogi se ukvarjam z dvema pomembnima javnozdravstvenima problematikama – samomorilnim vedenjem žensk in intimnopartnerskim nasiljem. Samomorilno vedenje žensk je zaradi nižjega količnika samomora med ženskami, v primerjavi z moškimi, slabše raziskano, intimnopartnersko nasilje pa je del večjega družbenega problema – nasilja na podlagi spola, ki izhaja iz patriarhalnih družbenih struktur. Z nalogo želim spoznati epidemiološke in psihološke razsežnosti omenjenih problematik, predvsem pa v ospredje postaviti doživljanje žensk ter pripraviti teoretično osnovo za intervencije na tem področju.
Kaj je navdihnilo vaš trenutni raziskovalni projekt ter vas sodbudilo, da ste se odločili za kariero v znanosti, zlasti na področju, ki se prepleta z vprašanji spola?
Razmišljanje in odkrivanje novega znanja je bil zame vedno eden najljubših hobijev in ko sem začela s študijem Biopsihologije na UP, sem vedela, da želim delovati v akademskem okolju. Zanimanje za raziskovanje na področju spola pa izhaja predvsem iz lastne izkušnje bivanja v ženskem telesu. Tekom odraščanja sem namreč doživljala precej ovir pri sprejemanju dejstva, da sem ženska, saj sem ponotranjila veliko negativnih predsodkov o ženskah in nisem si želela, da ti predsodki veljajo zame. Ko sem spoznala, da tu ne gre le za osebno doživljanje, ampak za strukturni problem, sem občutila nekakšno olajšanje, ampak tudi jezo, ki me je motivirala, da svoje delovanje usmerim v reševanje te problematike.
Kako menite, da bodo vaše raziskave prispevale k razumevanju samomorilnega vedenja žensk, vloge intimnopartnerskega nasilja ter rezilientnosti do samomorilnosti?
Rezultati moje raziskave osvetljujejo dejstvo, da se dobra tretjina žensk v Sloveniji sooča z mislimi o smrti oz. samomoru, slaba tretjina pa je imela izkušnjo intimnopartnerskega nasilja. Prav tako rezultati kažejo, kako povezana sta omenjena konstrukta - ženske, ki jim je izkušnja intimnopartnerskega nasilja povzročila večje trpljenje, imajo tudi večje možnosti, da se bodo borile z mislimi o samomoru. Model, ki je nastal v okviru doktorske naloge, kaže, da med ženskami, ki trpijo, obstajajo takšne, ki izkazujejo več virov rezilientnosti in doživljajo posttravmatsko rast. To lahko na prvi pogled daje vtis, da so posledice intimnopartnerskega nasilja za njimi, vendar rezultati kažejo, da temu ni tako in nas opozarjajo, da smo pozorni tudi na tiste, ki lahko navidez delujejo, kot da imajo situacijo pod nadzorom.
Ali ste vključeni v morebitna skupna prizadevanja ali partnerstva, da bi dosegli svoje raziskovalne cilje v podporo ženskam in dekletom?
Ukvarjam s problematiko, ki je interdisciplinarna in globalna, zato se želim povezati s čim več raziskovalci in strokovnjaki, ki delujejo na tem področju. V preteklem letu smo skupaj z raziskovalci iz Velike Britanije pripravili simpozij na temo intimnopartnerskega nasilja in samomorilnega vedenja med ženskami, vključena pa sem tudi v delovno skupino o samomoru med dekleti in ženskami, ki od nedavnega deluje pod okriljem Mednarodne zveze za preprečevanje samomora, vodijo pa jo raziskovalci iz Avstralije. V nadaljevanju si želim povezati tudi s slovenskimi raziskovalci, predvsem pa diseminirati rezultate med strokovnjake, katerim bi spoznanja lahko prišla prav pri svojem delu.
Bi izpostavili kakšen ključen mejnik, preboje, ki ste jih dosegli na svoji raziskovalni poti oziroma opisali kak pomemben rezultat vaših raziskav?
V svoji raziskavi ugotavljam, da ženske, ki so imele izkušnjo intimnopartnerskega nasilja, v splošnem doživljajo intenzivnejše težave v duševnem zdravju ter imajo manj virov, na katere se lahko oprejo pri premagovanju teh težav. Med te vire spada tudi socialna opora, ki se kaže kot najpomembnejši dejavnik, ki pri ženskah z izkušnjo nasilja viša rezilientnost do samomorilnosti. Žal pa je varovalna vloga socialne opore posebej izrazita ravno pri ženskah, ki niso imele možnosti deliti svoje izkušnje intimnopartnerskega nasilja z nikomer in izkazuje se, da so pri teh ženskah misli o samomoru pogosto povezane s sramom. To nam daje vedeti, kako pomembno je, da gradimo odprto in sprejemajočo družbo, v kateri se bomo ženske, ne glede na izkušnjo nasilja, počutile sprejete in neobsojane. Pomen teh rezultatov je bil priznan tudi med drugimi strokovnjaki s področja, saj sem za njihovo predstavitev dobila drugo nagrado na dogodku za mlade raziskovalce, ki je lansko leto potekal v okviru 32. svetovnega kongresa Mednarodne zveze za preprečevanje samomora.
Katere vrednote ali načela, ki so vam blizu, vas vodijo pri vaših raziskovalnih prizadevanjih, zlasti v kontekstu spodbujanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk?
Prizadevanje za enakost spolov ter za krepitev vlog žensk sta področji, ki me zaradi osebne izkušnje morda nekoliko bolj pritegneta, vendar pa izhajata iz podobnih vrednot oz. osebnih dispozicij kakor druga področja, ki so mi blizu in se nanašajo predvsem na opolnomočenje posameznikov ali skupin, ki zaradi osebnih ali drugih okoliščin ne morejo izpolnjevati svojih potencialov in doseči občutka blagostanja. Srečo imam, da lahko opravljam delo, kjer me lahko, tako kot v življenju, vodita srčnost in sočutje. Motivira pa me tudi empatija, čut za pravičnost, želja po vključevanju in spodbujanju raznolikosti ter po tem, da bi se ljudje, ne glede na njihove okoliščine, počutili izpopolnjene.
Kakšen nasvet bi kot zgled za ambiciozne znanstvenice dali tistim, ki razmišljajo o vstopu na vaše področje ali si prizadevajo za podobne raziskovalne interese?
Javni prostor, tudi akademski, je bil dolgo časa rezerviran le za določen spol in določen družbeni razred, kar je vodilo v to, da so bila znanstvena spoznanja prilagojena predvsem skupinam, ki so jih ustvarjala. V današnjem času pa lahko opažamo, da se s tem, ko raziskovalne skupine postajajo bolj heterogene (ne le glede spola, ampak tudi starosti, družbenega razreda, etične pripadnosti itd.), spreminjajo tudi znanstvena spoznanja in teorije. Raziskovalci imamo to čast in odgovornost, da s svojimi spoznanji ustvarjamo obzorje poznanega in kljub temu, da pri svojem delu sledimo znanstveni metodologiji, vanjo hote ali nehote vnašamo tudi sebe in lastne poglede. Raziskovalke tako lahko s svojim delom ustvarjamo svet, ki upošteva več različnih perspektiv in je prilagojen širšim skupinam ljudi.
DR. POLONA SITAR (UP Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za zgodovino)
V intervjuju spregovori o svojem podoktorskem projektu Emancipatorne politike ženskih družbenih gibanj in postsekularni obrat v feminizmu, v katerem raziskuje vlogo Rdečega šotora kot feministično-spiritualnega menstrualnega družbenega gibanja. Z nami deli tudi misli o svoji raziskovalni poti.
V okviru podoktorskega projekta raziskujete vlogo Rdečega šotora kot feministično-spiritualnega menstrualnega družbenega gibanja. Kako gibanje Rdeči šotor izpodbija tradicionalne družbene predstave o menstruaciji?
V okviru podoktorskega projekta raziskujete vlogo Rdečega šotora kot feministično-spiritualnega menstrualnega družbenega gibanja. Kako gibanje Rdeči šotor izpodbija tradicionalne družbene predstave o menstruaciji?
To počne tako, da udeleženkam ponudi osvoboditev od mentrualnega sramu in privzgaja nove vrednote, ki rušijo tabuje o »neizrekljivem« – menstrualni krvi, menstrualnih ciklih itd. Živimo namreč v svetu, v katerem menstruacijo še danes obdajajo tabuji, mistifikacija, prepovedi, zapovedi, običajno pa se povezuje z nečistostjo. Tudi oglasi za menstrualne proizvode z uporabo alegoričnih podob in evfemizmov prispevajo k ohranjanju menstrualnega tabuja, če si v spomin recimo prikličemo oglase proizvodov za menstrualno higieno, kjer moder gel kaplja na vložek, čeprav vemo, da je menstrualna kri rdeča. Menstruacija predstavlja tabu že od totemistično organiziranih kultur, kar je pokazal Émile Durkheim, saj je stik z menstrualno krvjo nekoč veljal za nekaj nevarnega; v plemenih so verjeli, da se skoznjo preliva totem, torej bog, stik svetega s profanim pa bi lahko človeka uničil. Ne samo, da Rdeči šotor menstruacijo detabuizira in omogoča prostor, kjer se o njej govori odprto, ampak ženske tudi uči, da se opolnomočijo, če živijo skladno s svojim menstrualnim ciklom in povezujejo s krvjo, ki ni dojeta kot sramotna, ampak kot magična in sveta. Gre torej za radikalno nasproten pogled na menstruacijo kot sram in tabu, ki vlada v mainstream družbi. Antropološke raziskave o menstruaciji in politiki telesnega sramu so pokazale, da menstruacija ni le biološki, ampak tudi družbeno-kulturni dogodek, povezan z družbenimi razumevanji higiene in sramu, ki je odigral pomembno vlogo v konstituiranju žensk kot »drugih« v družbi. Ker v družbi moško telo predstavlja nek standard normalnega, nevtralnega telesa, vsi abnormalni dogodki ženskega telesu, kot je menstruacija, nakazujejo na neko anomalijo, odmik od normalnega, zadrego, sram in breme. Sram, ki ga ženske izkušajo, ko menstruirajo, je torej tudi posledica kulturnega pozicioniranja telesnih razlik znotraj družbe med ženskami in moškimi, in seveda podrejenega položaja žensk v družbi. Sogovornice so po obiskovanju Rdečega šotora o menstruaciji govorile brez zadrege, čeprav jo je večina prej dojemala podobno kot njihove mame – kot sramotno breme in bolezen. V raziskavi za doktorat, v kateri sem se ukvarjala s potrošno kulturo v socialistični Sloveniji, in se pogovarjala z generacijo žensk, rojenih pred drugo svetovno vojno ali kmalu po njej, sem izvedela, da so bili poleg pralnega stroja zanje največji objekt poželenja vložki za enkratno uporabo, me je pa šokiralo, kako pogosto se je zgodilo, da so ob tej temi sogovornice preprosto obmolknile. In ta tišina je bila zame izjemno zgovorna. V angleškem jeziku obstaja izraz »lineage of female shame«, torej rod ženskega sramu, ki pomeni, da se molk o menstruaciji zaradi stigme prenaša iz generacije v generacijo, zato se pogovor o njej med starejšo in mlajšo generacijo žensk pogosto sploh ni zgodil, Rdeči šotor pa spodbuja tudi k temu.
Kako razumete izraz "emancipatorna politika" v kontekstu ženskih družbenih gibanj?
S tem, ko se udeleženke udeležujejo Rdečega šotora, ki predstavlja menstrualno žensko družbeno gibanje, ozaveščajo kvalitete svojega menstrualnega cikla, krepijo pa tudi vrednote, povezane s praksami zdravljenja, nege, ženske solidarnosti, saj nudi prostor za konstruiranje sestrstva, kjer ženske med seboj ne tekmujejo. Gre za obliko ženske solidarnosti, ki jo na neki način lahko dojemamo tudi kot politično, ker je prostor boja proti seksističnim predpostavkam o menstruaciji in ženskah kot šibkih, bolnih osebah. Menstrualna solidarnost lahko ženskam omogoči, da prepoznajo skupnega nasprotnika (npr. seksizem), se aktivistično vključijo v širšo družbo prek svojega reproduktivnega zdravja in v kolektivni boj proti menstrualni negativnosti in zasramovanju ženskih teles ter sprejmejo »afektivno solidarnost«. Omogoča način konstruiranja sodobnega »sestrstva« in boj proti seksističnim predpostavkam o menstruaciji in menstruirajočih ženskah, alternativno izkušnjo sebstva, telesa in spiritualnosti, ki postavlja pod vprašaj prevladujoče reprezentacije ženskega komodificiranega in seksualiziranega telesa v družbi.
Čeprav je fokus Rdečega šotora na osebni transformaciji in včasih osebnem aktivizmu, lahko koncept osebne odgovornosti vključuje tudi odgovornost do drugih in ima politične posledice. Rdeči šotor temelji na predpostavki, da si ženske med seboj delijo mnogo skupnih problemov v družbi, ker se soočajo s podobnimi problemi v življenju. Ko zdravijo sebe, svoj individualni sram, hkrati zdravijo tudi kolektivni sram glede menstruacije. Ženske delijo krivice iz vsakdanjega življenja in jih povezujejo s strukturnim zatiranjem žensk v družbi. To je lahko izhodišče za feminizem, nek prostor, kjer se začne več javnega in aktivističnega organiziranja. Sama v resnici to spiritualno prakso, ki jo ženske prakticirajo na teh ženskih krogih, dojemam kot subverzivno, ker je de facto politična. Zakaj? Udeleženke spoznajo nove vrednote, dobijo nova prepričanja o opolnomočenju žensk, s katerimi se seznanijo v krogih, kar lahko predstavlja tudi potencial za deligitimizacijo sistema v družbi. Pri tem velja opozoriti, da gibanje Rdeči šotor v Sloveniji nima tako odkrito političnega profila z namenom strukturnih sprememb v družbi, kot ga ima gibanje v ZDA. V Sloveniji so npr. nekatere njegove udeleženke, ki delujejo kot porodne spremljevalke (doule), skušale spremeniti sistem rojevanja v bolnišnicah, v ZDA pa so nekatere udeleženke politično aktivne v javnosti pri spopadanju z menstrualno revščino, tako da delijo brezplačne proizvode za menstrualno higieno, si prizadevajo za spremembo zakonodaje za zmanjšanje obdavčitve proizvodov za menstrualno higieno ter opozarjajo na problem menstrualnih odpadkov. Iniciativa Rdeči šotor v Ameriki si npr. prizadeva tudi za odpravo nasilja v družini, spolnega nadlegovanja in trgovine z ljudmi. Potrebno pa je emancipacijo razumeti tudi v kritičnem kontekstu, saj prevladujoči diskurz o spiritualnosti temelji na moderni kapitalistični ideologiji individualizma, prav tako so te prakse povezane s potrošnjo, pri čemer je dostop do njih pogosto omejen z denarjem. Past, v katero se lahko ujamejo gibanja, kot je Rdeči šotor, je lahko prevelik fokus na samopreobrazbi in premajhen na preobrazbi družbe. Tako lahko pri udeleženkah pride do samoaktualizacije, ki se ne navezuje na globalne povezave v smislu političnega angažiranja.
Kako v svoji raziskavi obravnavate presečišče feminizma, spiritualnosti in aktivizma?
V konceptualizacijah sodobnih feminizmov je prišlo do preizpraševanja, ali naj prostori, ki so namenjeni samo ženskam, vključujejo le ženske, ki so rojene kot ženske, ali tudi trans ženske. In tukaj vse skupaj postane zares zanimivo. Rdeči šotor namreč kot prostor, ki je namenjen samo ženskam, predstavlja tudi mesto potencialnega konflikta med spolom kot biološko in družbeno kategorijo, ker temelji na povezovanju z ženskimi cikli, menstruacijo, maternico ... Pojavi se seveda vprašanje, kaj je z osebami, ki tega nimajo, pa se identificirajo kot ženske. V Rdečem šotoru je kategorija »ženska« včasih razumljena kot neka toga, esencialistična kategorija, ženstvenost pa kot osrednja lastnost ženske. S tem Rdeči šotor na neki način perpetuira disciplinsko moč spola, ko legitimira esencialistične ideologije spola glede tega, kaj sestavlja pravo žensko, se pravi maternica, ženskost, zmožnost rojevanja. Na ta način se dihotomije med biološkim in družbenim spolom obravnavajo kot »naravne.« Čeprav je večina izrazila pripravljenost sprejeti medse transspolne in nebinarne osebe, je bilo pri nekaterih sogovornicah zaznati pomislek, da trans ženske ne morejo v vsej polnosti sodelovati v Rdečem šotoru, ker ne menstruirajo. Pomisleki v Rdečem šotoru gredo predvsem v smer, da je ženski krog v prvi vrsti prostor, namenjen vsem cis ženskam, ki je nujna oblika separatizma žensk v trenutnem patriarhatu, v smislu, da morajo imeti vsaj en prostor, namenjen zgolj njim. S tem ko se cis ženske v Rdečem šotoru identificirajo z biološkimi označevalci, so trans ženske izključene, ker so dojete kot drugačne. Transspolne osebe se namreč ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, zato so trans ženske tudi ženske že od rojstva, a niso bile prepoznane kot take. Spol je, kot rečeno, vedno tudi družbena kategorija.
In če vse skupaj pogledamo širšem kontekstu, vidimo, da danes v menstrualem aktivističnem gibanju obstaja konflikt med feminističnimi spiritualisti in radikalnimi menstrualnimi aktivisti, ki sega v samo jedro politike družbene konstrukcije spola. Nekatera feministična spiritualna gibanja dojemajo menstrualni cikel kot nujno lastnost vsake ženske. Toda tu se pojavi problem, saj ne menstruirajo vse ženske, recimo ženske po menopavzi, nekatere športnice itd. in ne menstruirajo samo ženske, ampak tudi transmoški in interseksualci. Medtem ko spiritualne_i menstrualne_i feministke_i izhajajo iz kategorije »ženska«, ki zanje pomeni tudi osnovo za politično delovanje, jo radikalne_i menstrualne_i feministke_i zavračajo. S kampanjo vključevanja trans oseb oz. transinkluzije govorijo o »menstruatorjih«, ne ženskah, ko govorijo o osebah, ki menstruirajo, s čimer opozorijo ločenost telesa od identitete. Ta termin uporabljajo, ker je spolno nevtralen in ker želijo razširiti menstruacijo izven okvirov spola in izzivati hegemonijo esencialistične spolne binarnosti. S tem radikalni menstrualni aktivizem pokaže tudi na nujnost spodkopavanja dvospolnega sistema, na katerem temelji patriarhalni družbeni sistem. Z vključevanjem transspolnih in nebinarnih oseb ima Rdeči šotor potencial, da spodkoplje prevladujočo ideologijo binarne konstrukcije spola in preseže okvire binarističnega feminizma 20. stoletja. Lahko izzove prevladujoče ideologije spola v družbi ter prekine s tradicionalnimi konservativnimi spolnimi esencializmi, ki so prisotni v mnogih religijah in spiritualnostih ter se premakne izza sekularnega liberalnega feminizma in postmodernega konstruktivizma k feminizmu, v katerem imata spolna dihotomija in svéto novo vlogo.
Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste svoj raziskovalni interes osredotočili na feministično-spiritualni menstrualni aktivizem?
V času podoktorskega študijskega gostovanja na Univerzi v Reki (Center for Advanced Studies SEE) sem se ukvarjala s tematiko menstrualnih družbenih gibanj, ki se večinoma nahajajo v Ameriki. Ker sem želela izvesti antropološko terensko raziskavo sem iskala podobno družbeno gibanje v Sloveniji in naletela na Rdeči šotor. Zdel se mi je izjemno zanimiv, ker predstavlja primer spiritualnega feminizma, s katerim sem se prvič bolje seznanila ko sem prisluhnila okrogli mizi, kjer je sodelovala znana ameriška filozofinja in teoretičarka spolov Judith Butler, prav tako pa tudi nuna, ki se je opredelila za feministko, pri čemer so se mi podrle vse predstave o feminizmu, ki ga prej nisem povezovala s tako rigidno in tradicionalno religijsko institucijo, kot je Rimokatoliška cerkev. Toda tudi Saba Mahmood, sicer sodelavka in dobra prijateljica Butlerjeve, ki je svojo raziskavo opravljala med muslimankami v Egiptu, je ugotavljala, da so v bolj ortodoksnih religijah, ki so de facto patriarhalne, ženske vedno našle svoj prostor emancipacije. To velja tudi za krščanstvo. V Sloveniji je tradicija tako imenovanega sekularnega feminizma, ki je želel preseči religijske okvire, saj je v religiji videl enega izmed virov zatiranja žensk, s čimer se je uveljavilo prepričanje, da se religiozna/spiritualna identiteta in feminizem izključujeta. A obstajajo različni feminizmi in različni kulturno-zgodovinski konteksti njihovih nastankov. Obstajajo družbe, kjer se nikoli ni ločevalo med svétim in profanim, zato tudi feminizem v teh kulturah nikoli ni bil ločen od svétega oz. religije, ki preveva njihov vsakdan.
Kako upate, da bo vaša raziskava vplivala na prakse, povezane z opolnomočenjem žensk, preseganjem menstrualnega tabuja?
V 21. stoletju menstruacija še vedno ostaja tabu, zato je spreminjanje pogleda nanjo kot stigmo izjemno pomembno. Kar se tiče preseganja tabuja v širši družbi raziskava pripomore k njeni detabuizaciji in bolj odprtem govoru o njej. V kontekstu opolnomočenja žensk velja izpostaviti, da so bile na Rdečem šotoru udeleženke večkrat nagovorjene k skrbi zase, kar lahko ima moralne posledice za posameznice, umeščene v družbenih vlogah, ki samoizpolnitvi ne dajejo legitimnosti. V družbi, ki je še vedno odvisna od skrbstvenega dela žensk in ki temu delu odmerja malo družbenega priznanja in denarja, je spiritualnost, ki nagovarja ženske, da najprej poskrbijo zase, k ekspresivnemu sebstvu torej, ki živi življenje zase, vsaj simbolno subverzivna za tradicionalno žensko identiteto, zaznamovano s samopožrtvovalno skrbjo za druge. Ženske, ki skrbijo za druge, so pogosto izčrpane od dajanja, prav tako je »emocionalno delo« pogosto nevidno, podcenjeno in izrazito spolno zaznamovano. Subverzivno je tudi sporočilo Rdečega šotora, ki ženskam sporoča, da njihovo edino poslanstvo v življenju ni postati mati, saj maternica ni namenjena zgolj rojevanju otrok, ampak tudi projektov in kreacij skladno z življenjsko vizijo. Po drugi strani pa je to opolnomočenje dvorezen meč. Ženske s tem, ko skrbijo zase, da bi postale boljše mame in partnerke, potrjujejo žensko tradicionalno delo »relacijske skrbi« za druge - otroke, moža itd. S tem legitimirajo »emocionalno skrb« razdajanja za druge, ki tradicionalno pripada ženskam in njihovemu delu, zato ostajajo v tradicionalnih ženskih vlogah.
V Rdečem šotoru je bila večkrat omenjena zahteva in želja žensk po moči, tako v zasebni kot tudi v javni sferi. To željo odraža celoten ritual Rdečega šotora, skupaj z ikonografijo, kot je kipec boginje na oltarju, ter z besedili pesmi, literaturo, videi itd. Ženske imajo danes na voljo več načinov opolnomočenja, kot so jih imele v preteklosti, kar je potrebno seveda razumeti v intersekcionalnem kontekstu družbenega razreda, etničnega porekla, starosti posameznice itd., še vedno pa niso dosegle enakosti z moškimi. In za mnoge je ta diskrepanca postala nevzdržna. V spiritualnih ženskih skupinah, kjer je ženska enakopravnost z moškimi realna možnost – še več, implicitno je poudarjena superiornost žensk – se lahko udeleženke čutijo opolnomočene in kompenzirajo za pomanjkanje moči, ki ga izkušajo v vsakdanjem življenju. Tako v intervjujih kot tudi na druženjih v Rdečem šotoru je bilo večkrat omenjeno, da je vsaka ženska boginja. V feministični spiritualnosti boginja ni ženski nadomestek za boga, ker izhaja iz premise, da tako kot potrebujemo pozitivno kategorijo ženske, ki ni konstituirana v odnosu do moškega, potrebujemo tudi boginjo onstran boga, ki predstavlja politično in psihološko orodje za ženske, ki iščejo osvoboditev in opolnomočenje. Identificiranje sogovornic z boginjami je politično dejanje, saj se zoperstavlja patriarhalnemu nadzoru nad ženskimi telesi in predstavlja alternativo sramu in seksizmu, ki zaznamujeta izkušnje žensk z menstruacijo in krepita patriarhalno konstruirane stereotipe ženskosti. »Boginji« nenazadnje ni treba prenašati neenakega plačila za enako delo in ostalih lastnosti patriarhalnih struktur, ki ženske omejujejo.
Menim, da lahko nove vrednote in prepričanja o opolnomočenju žensk, s katerimi se udeleženke seznanijo v Rdečih šotorih, predstavljajo tudi potencial za delegitimizacijo prevladujočega sistema družbe, v kateri so večinoma ženske tiste, ki so na podrejenih položajih in premalo cenjene.
Če razmišljate o svoji poti, ali lahko delite (ključni) trenutek ali izkušnjo, ki je utrdila vašo zavezanost k delovanju na znanstvenem področju, raziskovanju?
Ta ključni trenutek na moji raziskovalni poti in življenjski trajektoriji je bila izguba službe na prejšnji raziskovalni instituciji. Ironično je nekaj, kar bi načeloma moralo biti usodno za raziskovalno in karierno pot glede na majhnost slovenskega akademskega sveta, prispevalo k temu, da jo je utrdilo.
Bi lahko izpostavili kakšen vidik vaše raziskovalne poti, ki vas je najbolj presenetil?
Teh je bilo več. Najprej mi padejo na pamet kazalci in merila ocenjevanja znanstvene odličnosti raziskovalk_cev in njihova implementacija.
Kakšen nasvet bi za zgled dali mladim, ki šele vstopajo na svoje raziskovalne poti?
Predvsem naj sledijo svojim raziskovalnim interesom in raziskujejo to, kar jih zanima, tudi če to ni nujno v skladu z raziskovalnimi interesi njihove mentorice_ja in naj bodo vedno vpeti v trende raziskav mednarodne znanstvene sfere. Svetovala bi jim naj slovenske akademske sfere ne dojemajo preveč naivno, saj je polje znanstvenega habitusa in akademske kulture še kako vpeto v znanstveno politiko – npr. pri načinu dodeljevanja denarja, hierarhij moči med spoli in v razkoraku med mlajšimi raziskovalkami_ci, ki jim prijavljanje projektov pogosto pomeni edini vir socialne varnosti ter seniornimi univerzitetnicami_ki, ki uživajo redno zaposlitev in primerne pogoje dela. Prav tako imajo kulturne prakse znanstvenic_kov pogosto malo opraviti z avtonomno produkcijo znanja in precej z distribucijo moči in hierarhije, saj so seveda del »akademskega habitusa« kot pravi Pierre Bourdieu, ki ga mlade raziskovalke_ci nasledijo ob vstopu v akademsko skupnost. Glede na to, da v Sloveniji v znanosti raziskovalke_ci na začetku kariere, vse pogosteje pa tudi kasneje, nimajo stalne in polne zaposlitve in so prisiljeni nenehno pridobivati nove projekte, da si zagotovijo kontinuiteto znanstvenega dela, jim svetujem, naj ne glede na prekarne oblike dela, v katerih se bodo znašli, vedno najdejo moč, da svojo pozicijo kritično reflektirajo in jo sistemsko spremenijo. Hkrati pa bi jim svetovala, naj del naivnosti vseeno ohranijo. Brez nje bodo namreč včasih težko preživeli (smeh).
Kako krepite svojo odpornost in vztrajnost pri premagovanju tako vsakdanjih-osebnih kot raziskovalnih izzivov?
Kar se tiče premagovanja osebnih izzivov mi je v pomoč, da sem sprejela, da je znanstveno-raziskovalno delo v prvi vrsti način življenja oz. življenjski stil, okoli katerega zgradiš zasebno življenje. To ni služba, ki se ob vikendih konča in to ni služba, ki jo lahko popoldne odmisliš. Za to seveda plačaš ceno tako v zasebnih odnosih kot tudi pri prostočasnih dejavnostih, za katere pogosto zmanjka časa. Kar se tiče premagovanja raziskovalnih izzivov pa je tako, da se moraš med drugim naučiti, da ko recenzentke_i kritizirajo tvoje delo, ne kritizirajo tebe, ampak zgolj tvoje delo. To zna biti včasih problem, ker se s svojim delom v veliki meri poistovetimo in postane del naše identitete. To, da nekdo upravičeno do temelja skritizira in sesuje tvoje delo, je nujen proces znanstvenega raziskovanja in razvoja, ki po mojem mnjenju zahteva več poguma na njegovi kot na tvoji strani. Radikalne kritike včasih sprejmeš težko, a so na dolgi rok edine, ki omogočajo raziskovalno rast in nova spoznanja. Ravno zato so mi postale najljubše.
