ponedeljek, 22. februar 2010 Intervju z doc. dr. Aljažem Uletom v Sobotni prilogi Dela
V zadnji številki Sobotne priloge časnika Delo z dne 20. 2. 2010, si lahko preberete pogovor s predavateljem Famnita doc. dr. Aljažem Uletom.
Celoten pogovor, ki ga je pripravil Lenart J. Kučić, lahko preberete na povezavi, spodaj objavljamo odlomek:
"Le približno tretjina ljudi je zares sebičnih, preostali pa upoštevajo tudi druge"
Konec lanskega leta je raziskovalec in predavatelj dr. Aljaž Ule v znanstveni reviji Science kot vodilni avtor objavil znanstveni članek o posrednem kaznovanju in dobrodelnosti do neznancev. S tem prispevkom je postal prvi slovenski avtor, ki je v Science objavil družboslovno (ekonomsko) raziskavo, je povedal Ule. Urednike pa je prepričal z združevanjem različnih znanstvenih disciplin – matematike, ekonomije in družboslovja – ter uporabo družboslovnih laboratorijskih poskusov, ki so upoštevali naravoslovna znanstvena merila, je še dodal.
Ule je v svoji raziskavi podvomil o nekaterih temeljnih domnevah ekonomske ideologije, s katerimi ekonomski publicisti radi razlagajo različne družbene fenomene – predvsem domnevo o sebičnem in razumskem človeškem odločanju –, in ugotovil, da je nagrajevanje dobrodelnih neznancev bolj dobičkonosno od sebičnosti. Hkrati pa je v pogovoru nehote opozoril na zanimiv paradoks, v katerega se je zapletlo sodobno akademsko (znanstveno) raziskovanje. Čeprav se lahko kot raziskovalec človeškega odločanja zelo dobro zaveda omejitev ekonomske ideologije in ekonomističnega razlaganja družbe, se mora kot karierni akademik prilagajati tekmovalnemu raziskovalnemu svetu, v katerem prevladujejo prav tiste ekonomske zapovedi, do katerih je v svojih raziskavah kritičen.
Ule je namreč priznal, da za objavo »družboslovne« raziskave v vplivni »naravoslovni« znanstveni reviji ni bila pomembna le njena znanstvena odličnost, ampak tudi njena »objavljivost«. Uredniki znanstvenih revij so postali pomembni sooblikovalci znanstvenega razvoja, ki lahko z objavami ali neobjavami člankov močno vplivajo na to, katera znanstvena področja bodo laže pridobila raziskovalni denar in katera univerza se bo uvrstila na vrh mednarodnih univerzitetnih lestvic. Zato se poskušajo univerze in raziskovalci kar najbolj prilagoditi uredniški politiki znanstvenih revij in jo upoštevati pri izbiri raziskovalnih vprašanj in metod. Izbira »pravega« raziskovalnega vprašanja pa je postala za uspešno akademsko kariero skoraj pomembnejša od tega, kaj raziskovalca v resnici zanima, je povedal Ule.
Načrtno spodbujanje znanstvenih objav se je najviše uvrščenim svetovnim univerzam doslej finančno in znanstveno splačalo, zato se mu tudi v prihodnje ne bodo odrekle. Zahtevam tekmovalnega akademskega sveta pa se bodo morali prilagajati tudi raziskovalci in pri svojem delu vse bolj razmišljati o objavljivosti raziskav, je prepričan Ule. Na vprašanje, ali ne bo začela taka (sebična in razumska) preračunljivost prej ali slej zavirati znanstvene radovednosti, ustvarjalnosti in tudi »odličnosti«, pa Ule ni imel prepričljivega odgovora.
V ameriški televizijski nanizanki Numb3rs nastopa nadarjen matematik, ki policiji z matematičnimi modeli pomaga reševati zapletene zločine. Matematične analize so pogoste tudi v poljudnih knjižnih uspešnicah, ki poskušajo pojasniti različne pojave iz vsakdanjega življenja – zakaj legalizacija splava vpliva na zmanjšanje kriminala, kako preživljanje poletnih počitnic vpliva na šolski uspeh … Dejstva ali fikcija?
Zmes obojega. Matematiko je v resnici mogoče uporabiti na številnih področjih, tudi pri preganjanju kriminala. Pričakovanje, da bomo lahko nekoč ob pomoči zelo napredne matematike rešili vse probleme človeštva, pa ni utemeljeno.
Čeprav je tako vabljivo?
Vabljivo in trdoživo. Tudi sam poznam kar nekaj matematikov in fizikov, ki so se z velikim veseljem lotili reševanja vsakdanjih življenjskih problemov – zlasti na področju ekonomije –, saj so verjeli, da jih je mogoče zelo preprosto pojasniti s statističnimi modeli, teorijami delcev in drugimi matematičnimi metodami. Vendar analize družbenih pojavov ni mogoče omejiti samo na premetavanje številk, saj so ljudje precej zapletenejše enote od atomov in drugih delcev, ki jih je mogoče elegantno opisati v sistemih lepih enačb. Če se tega ne zavedaš, boš s svojim početjem povzročil več škode kot koristi.
Vendar družbe s številkami ne razlagajo le matematiki in fiziki, ampak tudi ekonomisti, ki vsakdanje človeške probleme pojasnjujejo s preprostimi ekonomskimi analizami stroškov in koristi. Kolumnist Financial Timesa Tim Harford vsak teden odgovarja na vprašanja bralcev, ali je za uspeh pomembnejša lepota ali izobrazba, podobne prijeme in provokacije pa v zadnjih letih radi uporabljajo tudi nekateri mlajši slovenski ekonomski publicisti.
Ekonomisti so že od nekdaj radi analizirali vsakdanje življenjske fenomene, vendar so to počeli zasebno, v debatah ali dopisovanjih. Danes je to postalo bolj vidno, verjetno tudi zaradi uspeha poljudnih ekonomskih knjig, kakršni sta Odštekonomija ali Ekonomist pod krinko, ki so z ekonomskimi analizami zabavno in dovolj prepričljivo razložile nekatere pojave, ki jih prej nismo znali pojasniti. Postopki statistične analize in ekonometrije so namreč v ekonomiji zelo dobro razviti, zato imajo ekonomisti danes na voljo močna orodja za analizo vsakdanjih fenomenov. Drugi razlog za priljubljenost ekonomskih razlag pa je domneva, da je večina odločitev, ki jih izvajamo v vsakdanjem življenju, na neki način ekonomskih.
Ekonomskih?
Saj ekonomija ni samo makroekonomija – nekaj, kar se dogaja na ravni vlade, velikih podjetij in gospodarstva. Sodobna ekonomija se zelo veliko ukvarja z naravo ekonomskega odločanja in drugimi vprašanji modernih družb: komu bom zaupal, kako bom izbiral svoje sodelavce, kako se bom pogajal s poslovnim partnerjem, s kom bom šel na morje, kje bom jedel kosilo … V vseh teh vprašanjih se skrivajo analize stroškov in koristi ter druga ekonomska vprašanja. Zato se mi ne zdi prav nič sporno, če jih raziskujejo ljudje, ki se spoznajo na ekonomsko analizo.
Kaj pa, če postanejo ekonomisti glavni razlagalci družbenih procesov? Družbeni vpliv ekonomije se je v zadnjih desetletjih zelo povečal, saj jo je politika začela uporabljati kot znanstveno podlago za njene odločitve.
Politika ekonomiji morda res pripisuje preveč teže, vendar za to ni kriva ekonomija ali ekonomisti. Poleg tega je politika pogosto utemeljena na določeni ekonomski ideologiji, namesto da bi temeljila na empiričnih dejstvih, kar je spet bistvena razlika. Če je tvoje izhodišče ekonomska ideologija, boš še za tako šibko ekonomsko hipotezo poiskal podatke, ki jo bodo potrdili. Če te ekonomija vsakdanjega življenja zanima raziskovalno, pa moraš presoditi, kateri podatki so sploh primerni za tvoje analize in kako jih pridobiti. Brez pomoči raziskovalcev, ki se spoznajo na sociologijo, socialno in vedenjsko psihologijo, biologijo, logiko …, je to skoraj nemogoče.
Kaj je za vas ekonomska ideologija? Liberalizem? Neoklasične dogme? Marksizem?
Ena temeljnih domnev ekonomske ideologije je prepričanje, da se ljudje pri svojih vsakodnevnih odločitvah odločamo – recimo temu – razumsko. Da bomo pri vsaki, še tako zahtevni odločitvi znali delovati v lastnem interesu in povečati osebno zadovoljstvo.
Kar je ena temeljnih domnev klasične ekonomske teorije …
Taka je bila domneva. Vendar pa danes vemo, da je človeško ekonomsko odločanje bistveno bolj zapleteno. Ljudje se marsikdaj ne odločamo razumsko, ampak le sledimo naučenim pravilom ali posnemamo obnašanje nekoga drugega. Pa tudi takrat, ko poskušamo biti razumski – pretehtati dejstva in argumente ter oceniti tveganje –, ponavadi ugotovimo, da nimamo dovolj znanja, podatkov, časa in možganskih sposobnosti za tako odločanje, zato se raje prepustimo občutku (nasmešek).
Je enako sporno tudi prepričanje, da se ljudje odločajo sebično?
Standarden ekonomski model domneva, da imajo ljudje zelo jasno izoblikovane predstave, kaj hočejo v življenju doseči, zato poskušajo v vsakih okoliščinah najti rešitev, ki jim bo prinesla kar največje zadovoljstvo. Za klasične ekonomiste je bilo to zadovoljstvo materialnega – ljudje se domnevno odločajo tako, da povečujejo svoj osebni dobiček ali dobiček svoje družine. Ta model je zelo dobro opisal človeško odločanje v tekmovalnih tržnih okoljih, zato ga je ekonomska teorija dolgo jemala kot nesporno dejstvo. Vendar ima klasično pojmovanje sebičnega ekonomskega odločanja precej pomanjkljivosti.
Ker lahko človeka osreči tudi razdajanje premoženja?
Razdajanje premoženja je morda sporno le za klasično teorijo, za standardni model pa ne, saj lahko dobrodelnost še vedno razložimo kot racionalno odločitev posameznika za povečevanje osebnega zadovoljstva. Pomanjkljivosti klasičnega standardnega ekonomskega modela se skrivajo drugje. Eksperimentalni ekonomisti so opozorili, da je resnične človeške preference izjemno težko spoznati, saj ljudje v resnici nimajo tako natančno izdelanih predstav, česa si želijo več in česa manj. Poleg tega so dokazali, da se posamezniki v praksi pogosto ne odločajo sebično, kar je potrdil že preprost laboratorijski poskus. V tem poskusu vsak udeleženec dobi deset evrov. Vodja poskusa udeležencem pove, da je v sosednji sobi neznanec, ki ni dobil nobenega denarja. Nato se lahko udeleženci prostovoljno odločijo, ali želijo teh deset evrov obdržati ali jih deliti z neznancem. Rezultati so pokazali, da bo v povprečju kar osemdeset odstotkov ljudi nekaj svojega denarja namenilo popolnemu neznancu. Po nekaj letih podobnih poskusov že kar dobro poznamo porazdeljenost sebičnosti po ljudeh. Vemo, da je le približno tretjina ljudi zares sebičnih – sledijo izključno lastnim materialnim interesom –, preostali pa pri svojih odločitvah upoštevajo tudi druge in pomislijo, kako bodo njihova dejanja vplivala na okolico. To spoznanje je bilo za ekonomiste zelo zanimivo, saj je pokazalo, da kar dve tretjini ljudi krši načelo materialne sebičnosti, na katerem je dolgo temeljila ekonomska teorija. Zato nas je začelo zanimati, kaj v resnici usmerja ljudi pri njihovem ekonomskem odločanju, če to niso sebičnost, razum in materialne dobrine.
Nekatere novejše ekonomske razlage človeške nesebičnosti zelo spominjajo na hipotezo britanskega evolucionista Richarda Dawkinsa o sebičnem genu. Dawkins je trdil, da so živa bitja le sredstvo za prenos genetskega zapisa, ki morajo zaradi evolucijskega pritiska in skrbi za preživetje genov včasih ravnati nesebično – se žrtvovati za potomce, podrejati skupnosti …
… zato je mogoče posameznikova nesebična dejanja še vedno videti kot sebična, ker na dolgi rok izboljšujejo možnosti za preživetje njegovih genov (nasmešek). Dawkinsova hipoteza o sebičnem genu je lahko za ekonomiste zelo vabljiva, saj je nesebična dejanja v ekonomski teoriji zelo težko razložiti drugače kot s teorijo evolucije strategij in tekmovanja med skupinami. Skupina, ki je iznašla žrtvovanje, sodelovanje in enotnost v boju z drugimi skupinami, je bila močnejša od tistih, ki niso razvile podobnih mehanizmov. Ker pa se ljudje skozi evolucijo nismo razvijali sami, ampak v skupinah, so preživetvene strategije naših skupnosti oblikovale tudi naše individualno odločanje. Teh mehanizmov pa se pogosto niti ne zavedamo, zato lahko rečemo, da imamo večino časa vključenega nekakšnega psihološkega, evolucijskega ali kulturnega avtopilota, ki odloča namesto nas.
Zakaj ta avtopilot le redko vključi razumsko odločanje?
Vzemimo, da je našega lovskega prednika v Afriki presenetil lev. Če bi se odločal razumsko – najprej ugotovil, ali je lev sploh lačen, nato pa izračunal, na katero drevo bi bilo najbolje splezati –, bi ga lev že zdavnaj požrl. Zato je verjetno uporabil zelo preprosto nagonsko strategijo in stekel v nasprotno smer. Malo karikiram, vendar hočem pokazati, da se je človeška vrsta dolgo razvijala v okolju, kjer je bila hitrost odločitve pomembnejša od optimalnosti. Hkrati ta ugotovitev opozori še na en problem ekonomskega odločanja. Ker sodobna družba zaradi svoje kompleksnosti od nas zahteva vse več razumskega odločanja, naše stare strategije odločanja za današnji svet niso več najprimernejše. Morda smo za to malce krivi tudi ekonomisti, saj smo v zadnjih stoletjih pomagali ustvarjati družbo, v kateri najlaže preživijo najbolj razumski in sebični posamezniki.
Katere ekonomske veščine manjkajo manj razumskim posameznikom?
Klasični ekonomski teoretiki so verjeli, da znajo ljudje zelo dobro vrednotiti količine in verjetnosti. V resnici to ne drži, saj nam večino človeške zgodovine ni bilo treba vedeti, kaj pomeni sedem osmin in kaj desetodstotna verjetnost, da se bo kaj zgodilo. Ena tretjina je še nekako predstavljiva, manjši deleži pa ne več. Kar je manj od ene tretjine, precenjujemo, kar je več, podcenjujemo. Primerov slabih ocen verjetnosti ne manjka. Letenja z letalom se bojimo bolj od statistično veliko nevarnejše vožnje z avtom. Mirno plačujemo visoke zavarovalne premije za nesreče, ki se verjetno ne bodo nikoli zgodile, denar pa imamo spravljen doma, ker menimo, da bo v banki ali na borzi propadel. To našo pomanjkljivost lahko dobro izrabljajo trgovci, banke, igralnice, zavarovalnice in številne druge gospodarske panoge.
Kakšne so bile posledice teh ugotovitev? Laboratorijsko dokazana nesebičnost in dvom eksperimentalnih ekonomistov o razumskem ekonomskem odločanju nista zamajala klasičnega ekonomskega modela, le definiciji sebičnosti in interesa sta se nekoliko prilagodili.
Te ugotovitve, ki jih je med prvimi poudarjal že nobelovec Herbert Simon v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so precej razgibale ekonomsko teorijo in jo povezale z drugimi znanstvenimi disciplinami, predvsem družboslovjem in biologijo. Nekatere novejše ekonomske teorije poskušajo postaviti nov, kompleksnejši model razumskega ekonomskega odločanja, ki bi upošteval vse naštete človeške lastnosti – od navidezne nerazumskosti do slabega ocenjevanja verjetnosti. Eno takih novejših teorij proučujemo tudi na amsterdamski univerzi, kjer se naši raziskovalci oddelka za logiko ukvarjajo z idejo naravne logike. Ker vemo, da se ljudje ne odločajo v skladu z matematično logiko, poskušajo analizirati konkretne človeške odločitve v različnih življenjskih okoliščinah in ugotoviti, ali je mogoče tudi navidezno nerazumske odločitve nekako … ne ravno racionalizirati, ampak logizirati – ugotoviti, ali sledijo kaki logiki, po kateri so njihovi sklepi pravilni. Njihove analize so zanimive tudi za nas, saj nam pomagajo izboljševati naše laboratorijske poskuse in bolje razumeti pridobljene rezultate.
Zavedate se, da je ekonomsko odločanje v praksi odvisno od neštetih družbenih, psiholoških in kulturnih spremenljivk. Hkrati pa se ukvarjate z eksperimentalno ekonomijo, od katere naročniki vaših raziskav pričakujejo konkretne odgovore in ugotovitve, kako se ljudje obnašajo v vsakdanjih ekonomskih okoliščinah. Kaj jim sploh lahko pojasnite, napoveste in navsezadnje – prodate?
Za eksperimentalno ekonomijo velja podobno kot za klasično ekonomsko teorijo – zelo dobro lahko pojasni obnašanje ljudi v tekmovalnih tržnih okoljih in delovanje ekonomskih sistemov, saj je obnašanje skupin bistveno bolj predvidljivo od obnašanja posameznikov. Teorija iger je zato zelo uporabna za ekonomiste, ki proučujejo cenovno tekmovanje med podjetji, saj morajo igralci ves čas loviti ravnotežje med iskanjem največje lastne koristi – visoke cene izdelka – in konkurenčnosti: ponuditi izdelek ceneje od tekmecev, kar je ena najbolj tipičnih ekonomskih dilem. Poleg tega je eksperimentalna ekonomija zelo koristno orodje za preizkušanje ekonomskih politik.
Denimo?
Vzemimo, da se vlada spomni novega davčnega ukrepa, s katerim hoče izboljšati nacionalno ekonomijo. Zakaj bi posledice tega davka preizkušali kar na celotni populaciji, če je mogoče odzive davčnih zavezancev za začetek proučiti v seriji laboratorijskih poskusov? Enako velja tudi za dražbe ob prodaji javnih podjetij ali licenc, saj že preprosta eksperimentalna licitacija zelo nazorno pokaže, kako bo potekala prodaja in kakšne zaplete lahko pričakujemo. Prav tako je s teorijo iger mogoče zelo dobro analizirati mednarodne odnose – kako posamezne države tvorijo koalicije, kakšen vpliv imajo ekonomske sankcije, zakaj je propadel kjotski sporazum …
Je mogoče v laboratorijskih razmerah ponazoriti okoliščine, v katerih igralci sprejemajo tako zahtevne in stresne ekonomske odločitve? Poskus, v katerem dobim deset evrov, ki jih lahko obdržim ali delim z neznancem, se ne zdi najbolj življenjski. Bi se enako odločil tudi, če bi moral deliti večjo vsoto, če bi se znašel pod hudim psihološkim pritiskom?
Ekonomski laboratorijski poskusi seveda niso brez omejitev. Raziskovalci se lahko potrudimo izbrati kar najbolj reprezentativen vzorec ljudi, ki bodo sodelovali v poskusu, ali skrbno opredeliti vprašanje, na katero želimo odgovoriti. Ne moremo pa igralcev izpostaviti zasliševanjem, psihološkim pritiskom in drugim skrajnim okoliščinam, s katerimi se srečujejo borzni vlagatelji, politiki in poslovneži. Vendar to še ne pomeni, da naši poskusi niso življenjski. Eksperimentalna ekonomija se od drugih laboratorijskih poskusov loči po tem, da udeleženci igrajo za pravi denar. Ko ljudje igrajo za pravi denar, postane njihovo odločanje zelo življenjsko – tudi če gre za majhne vsote.
Drugačno, kot če bi igrali za žetone?
Bistveno drugačno. Žetone in druge oblike navideznega denarja so eksperimentalni ekonomisti zelo kmalu opustili, saj so videli, da ljudje takih poskusov ne jemljejo dovolj resno. Ko pa ljudje vidijo, da lahko iz laboratorija odnesejo nekaj denarja, če bodo uspešno odigrali vlogo podjetnikov, ki morajo postaviti ceno izdelka ali kupiti surovine, so laboratorijske okoliščine zelo podobne tržnim.
....
Več na spletni strani časnika Delo.
